S svojim obiskom nas je tokrat počastil kardinal Franc Rode, slike pa si lahko pogledate v galeriji.

Nagovor kardinala Franca Rodeta pri maši za domovino na Valični vasi

23.06.2012, Valična vas

Po razpadu sovjetskega imperija in komunistične ideologije se nam je ob koncu 20. stoletja ponudila priložnost za samostojno državo.

Potem ko je država Karantanija v 10. stoletju izginila iz zgodovine, nismo imeli več nobene možnosti ustvariti lastno državo glede na naš geopolitični prostor in na naše število. Vključeni smo bili v Sveti rimski imperij kot del dednih kronovin habsburške hiše vse do leta 1918. Potem je prišla Jugoslavija, prva in druga. Tretje ni bilo in je ne bo.

Lastna država – nedoumljivi dar Božje previdnosti: dar za tisočletno zvestobo Kristusu in Cerkvi, izziv za novo rast.

S tem se je položaj slovenskega človeka bistveno spremenil. Iz anonimnega ljudstva smo postali suveren narod, z jasno istovetnostjo in prepoznavnim obrazom. Ta temeljni premik nas navdaja z zdravim ponosom in utrjuje našo samozavest. Sprašujem se, ali se zadosti zavedamo te kolosalne spremembe v naši zgodovini? Ali je državna samostojnost prežarila korenine naše kolektivne zavesti? Ali smo doživeli – ali doživljamo – 24. junij 1991 kot radikalni prelom med tem, kar je bilo prej, in tem, kar je temu sledilo? Sprašujem se, koliko so te misli navzoče v naših vzgojnih ustanovah? Ali naša šola vzgaja državljansko zavest; ali spodbuja k spoštovanju državnih simbolov? Ali navaja mladi rod k prelomu s totalitarno preteklostjo in njenimi simboli?

Rekli boste: »Kako naj čutimo, da smo prešli v novo obdobje slovenske zgodovine, ko toliko stvari spominja na prejšnje čase?!« In imate prav. V tem je veliki izziv z prihodnja leta. Kriza, ki jo preživljamo skupaj z drugimi narodi, ni samo gospodarska, ampak je predvsem kulturna in moralna; je kriza evropske zavesti; je kriza krščanske civilizacije in posledično je kriza slovenske istovetnosti.

V novem državnem ustroju nismo dali pravega mesta temeljnim vrednotam slovenske samobitnosti: te vrednote so krščanske in evropske. Mnogi se v našem prostoru vztrajno upirajo temu, da bi dali Cerkvi mesto, ki ji gre. Ne priznavajo ji domovinske pravice. Najraje bi jo potisnili na rob družbe, v zasebno sfero, da bi bila čim manj opazna, čim manj vplivna v javnosti, nemočna in daleč od življenja. Ločitev Cerkve in države pojmujejo kot potiskanje Cerkve na stranski tir, kar bi bilo v resnici diskriminacija vernih in kršenje državne nevtralnosti. Vse to je na grob način prišlo do izraza v nedavni parlamentarni debati o zakonu o verski svobodi. Ne razumem tega sovraštva do vsega, kar je skozi stoletja veljalo za temelj slovenstva in je našim prednikom dajalo upanje in moč, osmišljalo njihovo življenje in smrt. Dodajmo še nekaj, kar nas bremeni in otežuje našo pot v prihodnosti: nismo se jasno odpovedali kriminalni preteklosti, nismo obsodili strahotnih zločinov in krivic prejšnjega režima, kakor so to storili drugi evropski narodi.

Ob dnevu državnosti velja razmišljati o pomenu in vlogi moralnih vrednot za narod in državo. Naj nam bo jasno, da brez njih narod in država ne moreta shajati. Brez vrednot lahko shaja diktatura, demokracija ne! Teh vrednot pa ne proizvaja politika: ne predsedstvo države, ne državni zbor, ne politične stranke. Proizvajajo jih druge instance civilne družbe: določeni intelektualni krogi, družine z živo tradicijo, samostani kot žarišča kulture in duhovnosti, predvsem pa Cerkev in duhovna gibanja v njej. Država mora tem instancam dati potreben prostor za delovanje na vseh področjih, v kulturi in šoli. Z njimi mora sodelovati in jih podpirati. Zgodovinsko gledano so te instance – v našem primeru v prvi vrsti Cerkev – najbolj zanesljivi vir duhovnih vrednot, brez katerih nobena družba ni niti trdna niti uspešna. Te vrednote so kakor gorivo, ki omogoča normalno delovanje državne ustroja. Država potrebuje stalni dotok teh energij. Če teh primanjkuje, državni zbor slabo deluje in mu grozi zastoj. Razpase se korupcija, prevladuje sebičnost močnih in nasilnih. Nimam vtisa, da se slovenska javnost zadosti zaveda tega problema, da je naša demokracija brez vrednot obsojena na moralni propad in gospodarski polom, da lahko postanemo družba nasilja in izkoriščanja.

Država ni nikoli dokončno zgrajena. Državo gradimo vsak dan, vsak na svojem mestu. Država je živ organizem, ki raste, ki državljanom omogoča rast in razcvet vseh njihovih sposobnosti, jim odpira nove možnosti za uveljavitev njihovih talentov v dobro in blagor vseh.

V slovenskem narodu je dosti skritih energij, dosti duhovnega potenciala, dosti pameti in volje, dosti znanja in ustvarjalnosti, dosti poštenosti in delavnosti, da iz Slovenije naredimo domovino, kjer bo prijetno bivati, domovino plemenitih in dobrih ljudi, gospodarsko uspešno, kulturno in duhovno bogato, domovino, ki nam bo v ponos in bo spoštovana v svetu.

Ob tem pa ne pozabimo, kje smo, kdo smo in koliko nas je: dva milijona na dvajset tisoč kvadratnih kilometrov. To naj nas navaja k skromnosti, ni pa nam treba stalno poudarjati naše majhnosti. Zdi se, da je to naš psihični problem, ta občutek zemljepisne omejenosti in številčne majhnosti. Res je, da se nimamo kam širiti, da so meje zakoličene. Toda, če se ne moremo razmahniti v prostoru, se lahko vzpenjamo v višave in prodiramo v globine. Tu ni meja. Možnosti moralne veličine in kulturnega vzpona so pred nami. V tem bomo našli svojo dopolnitev in srečo na tem svetu in v večnem kraljestvu pri Bogu.

kardinal Franc Rode