Romanje Rim 2010
Torek, 26. 4 2010 / Iz Ljubljane do Rima
Zjutraj težko vstanem, ker sem se odpravila spat v zgodnjih jutranjih urah. Pospravim zadnje stvari v kovček in ga zaprem. Janez (naš prijatelj) že čaka na naju v avtomobilu, ker je mislil, da je odhod ob 5. 30 uri. Skupaj se odpravimo proti vojašnici Franc Rozman Stane. V sebi čutim malce nemira pred potovanjem. Ne dajem mu velike pozornosti, da se ne bi razrastel. Večina potnikov je že tam, ko prispemo do avtobusa. Poslovimo se. Rezerviram si sedež v spodnjem nadstropju in počakam na Toneta. Nekaj minut po šesti zapustimo Ljubljano. Pred nama za mizo sedita Barbara (zdravnica) in Jože (vojaški vikar). Romanje vodi Milan vojaški kaplan) in Ingrid s turistične agencije Marco Polo. Izvemo, da imamo v svoji sredi brigadirja Bojana Pograjca. Je eden izmed generalov v slovenski vojski. Med vožnjo klepetamo in grizljamo drobne prigrizke. Popoldan prispemo v Sieno, ki se nahaja v pokrajini Toskana. Pravijo, da spada med najočarljivejša srednjeveška mesta. Središče mesta je Piazza del Campo, trg, na katerem organizirajo Palio, najznamenitejšo in najbolj obiskano prireditev v Italiji. Nato se peš odpravimo v mesto in se najprej ustavimo na trgu Campo, ki ga obkrožata dve palači: Piccolomini in Sansedoni. Prijeten trg, na katerem ležijo številni mladi, me prevzame. Del skupine se odpravi proti stolnici ali Duomo kot ji rečejo. Pred nami zasije bel gotski biser, ki mi jemlje dih. Pročelje je bogato okrašeno. Naredimo nekaj fotografij, nato se odpravimo v notranjost. Očara me čudovita gotska prižnica, delo Giovannija Pisana. Duomo je poln umetniških del. Ogledamo si tudi čudovito poslikano knjižnico z inkunabulami med katere sodijo Graduali in Antifonariji s fantastičnimi poslikavami. Skrivaj naredim nekaj fotografij. Ker nimamo veliko časa si na hitro ogledamo še osmerokotno krstilnico. S Tonetom se potem ločiva od skupine in se vrneva na trg. Na nebu zagledava črne oblake, zato se napotiva v eno od restavracij na trgu, da se skrijeva pred dežjem. Pijeva kavo in čaj medtem, ko se dež usuje nad Sieno. Spet se zberemo na znamenitem trgu in se odpravimo proti cerkvi svetnice Katarine Sienske. Cerkev je bila večkrat prezidana in hrani relikvije sv. Katarine. Ob vstopu me navdušijo izjemno barviti vitraji in preprostost notranjosti. Do relikvij nimam prav navdušenja, ugotovim pa, da padem na kolena pred njeno balzamirano glavo. Deluje nekako mistično in zelo duhovno. Priporočim ji svoje življenje in družino. Mogočni vtis njenega duha me spremlja še kar nekaj časa zatem, ko sem že na avtobusu in se vozimo proti Rimu. Jože prebere njeno življenjsko zgodbo in nam podrobneje predstavi duhovno pot, ki jo je prehodila. Sv. Katarina je že s šestimi leti imela videnja, zgodaj je vstopila v samostan in se mistično zaročila s Kristusom. Umrla je stara komaj 33 let. Imela je izjemen vpliv na papeže, saj je pomagala, da so iz avignonskega pregnanstva prišli nazaj v Rim. Na avtocesti nas pere dež. Vmes opazujem nasade akacije, žuke, maka. Vse cveti.
Dan zaključimo v Rimu, kamor prispemo v večernih urah. Naš hotel je na obrobju mesta, zato se bomo odslej premikali po Rimu s podzemno železnico. Večerjo imamo v eni izmed restavracij, ki se nahaja nekoliko vstran od hotela. Vzdušje je dobro, hrana okusna. Tone nima pripomb. Za mizo sedimo z vikarjem, vojaškimi duhovniki in brigadirjem Bojanom. K večerji pijemo okusno rdeče vino in kramljamo. Lepo se je spoznavati. Vsi smo dobre volje. Po napovedih gospoda vikarja nas jutri čaka naporen dan. Kljub temu ne grem spat zgodaj. Nočna ptica, kaj hočemo. Buona notte, Rim.
Sreda, 27. 4. 2010 Vatikan in srečanje s papežem
Zgodaj zjutraj se odpravimo v Vatikan. Na cesti so zastoji in obtičimo. Tudi s podzemno traja vožnja kar nekaj časa. Zamujamo. Ko prispemo v Vatikan, ki mogočno zasije pred nami, izvemo, da so naše sedeže že oddali. Milan in Jože urejata podrobnosti. Nekako se nas le usmilijo in nas usmerijo proti trgu sv. Petra, čisto pred pročelje bazilike. Papežu bomo sedeli za hrbtom. Bolje to kot nič. Vseeno smo dovolj blizu. Približno ena ura je do avdience, vendar je večina ljudi že na svojih mestih. Trg sv. Petra je pisan in poln ljudi iz različnih držav. Pravi mali Babilon. Vsi smo v veselem pričakovanju. Pred nami sedijo častne sestre, na naši desni mladoporočenci. Sonce žge in nestrpno pričakujemo svetega očeta. Sreča, da imava s sabo dežnik, da se vsaj malo obraniva sonca. Naša zamuda ima tudi svetlejšo plat, saj nam ni treba čakati na papeža tako dolgo kot ostalim. Resda nimamo prvih sedežev, a je tudi ta lega kar dobra. Vsekakor smo čisto blizu (bliže najbrž ne bom nikoli). Počutim se kraljevsko. Po vršanju med množico zaslutim, da Benedikt XVI. prihaja v svojem papamobilu. Na trgu se slišijo vzkliki, zastave vihrajo in množica se premika. Res je biti milost tam in to doživeti. Kar nekaj časa se vozi med ljudmi, nakar se le zapelje proti odru. Stopim na stol in zagledam stoječo postavo v belem, ki se mi bliža. Živel, papež! Sveti oče sestopi iz avtomobila proti mikrofonom. Častne sestre poskakujejo od navdušenja in visoko dvignejo transparent. Sledi pozdrav in berilo iz 1 Kor 13, o ljubezni v več jezikih. Ljubezen je potrpežljiva, je dobrotljiva… Ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse veruje, vse upa, vse prenaša. Ljubezen nikoli ne mine… Pošiljam MMS-e. Sledi papežev nagovor. Nagovori tudi Slovence z besedo o velikonočnem in vstalem Jezusu Kristusu. Hvala, dragi oče. Začuda, je kar dolg. Pozdravi tudi Hrvate in jim naroči naj molijo za duhovnike. Vmes pozdravljajo romarje tudi drugi spremljevalci papeža. Srečna sem. Po približno eni uri se avdienca konča. S Tonetom ga čakava pred baziliko, ko se bo vračal nazaj v svoje prostore. Počasi se dogajanje odvije. Tone fotografira papamobil, ki se približuje s svetim očetom. Čisto blizu je. Lahko opaziš njegove tople oči. Blagoslavlja nas. Kakšen trenutek! Gospod, hvala ti! Ne morem verjeti, da sem res tukaj, v središču krščanstva in krščanske zgodovine. Končno se za njim zaprejo vrata. Naša skupina pa se ponovno zbere za nadaljnje ogledovanje Rima. Peš se odpravimo proti angelskemu gradu, ki je povezan z vatikansko palačo in stoji ob reki Tiberi, čez katero poteka angelski most s kipi angelov. Angelski grad je danes muzej, prvotno pa je bil mišljen kot mavzolej, ki ga je pričel graditi cesar Hadrijan. Prečkamo most in se peš odpravimo proti trgu Piazza Navona. Sredi trga je znameniti Berninijev vodomet rek. Na trgu so prijazne gostilnice in ogromno turistov. Vodička Ingrid pove, da tukaj prevladujejo dobre cene. Z Jožetovimi sestrami si privoščimo sladoled in zelo drag capuccino. Za dušo. Tudi kakšna fotografija nastane medtem, ko uživamo. Naša naslednja točka je Panteon. Polovico fasade je v odrih. Vstopimo in občudujemo notranjost. Svetloba prihaja iz edine odprtine na vrhu kupole. Poslikamo Rafaelov grob. Od tam naprej do Fontane di Trevi. Mogočna je in okrog nje se gnete turistov. Na dnu vodnjaka leži vse polno kovancev. Nimam želje, da bi ga tudi jaz odvrgla. Molitev se mi zdi boljše orožje. Pozni smo, ker nas v Vatikanu čaka še maša, zato odhitimo do Španskih stopnic, ki so okrašene s prekrasnimi vijoličnimi cvetovi, kjer se fotografiramo. Lepo je in vsepovsod mrgoli ljudi. To je Rim. Odhitimo na podzemno in v Vatikan. Mašo je z nami daroval Matej Leskovar. Sledi večerja, dobro vino in spanje. Jutri nas čaka nov dan in pester dan. Komaj čakam. Pozabljam na utrujenost in na to, da bom bolj malo spala. Moje veselje je usmerjeno k večnemu Rimu in njegovi zgodovini.
Četrtek, 28. 4. 2010 Sv. maša s kardinalom
Zgodaj vstanemo in zajtrkujemo kar v avtobusu. Mobilni zajtrk. Ob 8. uri moramo biti v Vatikanu, kjer bomo darovali mašo s kardinalom Rodetom. Od Jožeta izvem, da ima sedaj, ko je kardinal naziv eminenca. Tudi prav. V Vatikan se peljemo s podzemno. Težko stojim, vendar so vsa sedišča zasedena. Hitimo na trg sv. Petra, v objem znamenite Berninijevega poleliptičnega stebrišča. V Rimu je še zelo mirno. Nekaj turistov že kroži naokoli, vendar še ni gneče. Mirno gremo čez detektorje in pravočasno pridemo na svoja mesta. Maša bo potekala na glavnem oltarju bazilike sv. Petra. Kakšna milost. Bojan me prosi, če bi mu pomagala pri darilih za kardinala. Privolim. Dobil bo kristalni krožnik z odlikovanjem in poezijo generala Maistra. Kardinal vstopi impozantno in maša se prične. Klemen bere berilo, Matej evangelij. Somašuje tudi Jože. Kardinal nam položi na srce besede iz evangelija: Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta, in če se sol spridi, s čim se bo solila? Opozori na tri temelje: pravilno razumljena zgodovina, družina in vera. Iz njegovih besed veje zanos in ponos. Oči se mu toplo zaiskrijo, ko mu izročiva darila. Bojan opozori še na skriti svet generala Maistra, ki je bil v bistvu veren človek. Tudi sama imam milost, da mu stisnem roko. Postaral se je in postal rahlo sključen. Zdi se mi, da je pridobil tudi kakšen kilogram več, a kaj bi to. Zdaj gotovo bolj mirno živi, kot v Sloveniji, čeprav omeni, da jo budno spremlja. Še skupinska slika na stopnicah pred baziliko, ki jih odprejo na kardinalovo željo, samo za nas, nakar se poslovimo. Tone odide z ekipo na obisk švicarske garde, jaz pa z Jožetovo sestro Marinko na grob Janeza Pavla II. Ko se približava grobu zagledava ljudi in častne sestre, ki tam molijo. Ne ustavljava se prav dolgo, kratko pa vseeno zmoliva. V kripti vlada jutranja tihota. Dobro se počutim, tam ob grobu tega svetega moža. Izročim mu svoje prošnje. Nekateri so odšli na kupolo, midve z Marinko pa se sprehodiva še do Michelangelove Pieta. Presunljivo lepo. Tudi tukaj se že gnetejo ljudje. Konec je jutranje idile in miru. Skupine turistov že vstopajo in izstopajo skozi velika mogočna vrata bazilike. Ko se s Tonetom najdeva sledi pavza za kavo. Končno. Zatem vstopimo v podzemno in se odpravimo proti Koloseju in Rimskem forumu. Kolosej, največji izmed vseh amfiteatrov, je impozanten v svoji velikosti in mogočnosti. Gradili so ga judovski sužnji. Ogledujemo si ga od zunaj, ker je vstopnina kar draga. Sonce pripeka in utrujena sem, zato sedem na rob slavoloka. Oh, kakšno olajšanje. Vmes grizljam krekerje in pijem vodo. Tukaj si je vladarska sla po krvi dajala duška. Klanje v areni je bilo dovoljeno vse do leta 523. Tone se odpravi okrog Koloseja, jaz pa obsedim v senci. Nisem edina. Naslednji je od strani na ogled Forum romanum, ki se razteza v dolini. Sredi so ruševine antičnih ostankov. Zelo impozantno. Naredim nekaj fotografij. Podamo se naprej proti Beneškemu trgu ali Piazza Venezia kot ga imenujejo Italijani, ki predstavlja središče Rima. Beneška palača je bila papeška rezidenca do l. 1564, ko je prišla v roke Benečanov. Poslopje je belo kot kakšen srednjeveški grad. Postanek za kavo. Nekaj kasneje izvem, da je bila ta kava ena izmed dražjih v Rimu. Plačal je vikar Jože. Iz Beneškega trga smo odšli na Palatin, nato pa k cerkvi sv. Klemena, ki je najzanimivejša in najbolj ohranjena stara rimska cerkev. Posvečena je papežu sv. Klemenu, tretjemu nasledniku sv. Petra. Sv. Klemen je bil pregnan na Krim, kjer je tudi umrl. Poleg zgornje obstaja tudi spodnja cerkev. Cerkev name naredi mogočen vtis. Ima čudovit mozaik in še mnogo tega. Odpravimo se še do naše zadnje točke – Lateranske bazilike. Skrajno desno na trgu je osmerokotna krstilnica, levo od njega Lateranska bazilika z dvema zvonikoma in palača, kjer so prebivali papeži skoraj tiso let. V njej je živelo 161 papežev, vse do pregnanstva v Avignon. Lateranska bazilika je mogočna, osupnem. Razdeljena je na pet ladij. Vsepovsod se blešči zlata barva. Barva Boga. Na sredini me presenetita ogromna kipa apostolov Petra in Pavla. Poleg bazilike si nekoliko vstran ogledamo še svete stopnice. Ljudje molijo in se kleče povzpenjajo na vrh. Mi gremo gor zgolj peš. Mudi se na večerjo in pošteno lačni smo že. Kakšna bo pa danes pašta?
Petek, 30. 04. 2010 Bazilike, bazilike
Ojoj, petek je že. Peljemo se v Kalistove katakombe po znani Apijski cesti.Po njej sta hodila tudi sv. Peter in sv. Pavel, ko so ga prijeli. O sv. Pavlu več kasneje, ko si bomo ogledali njegovo baziliko zunaj obzidja. Te katakombe so ene izmed največjih. V njih so pokopani papeži. Nahajajo se na obrobju Rima med čudovitim zelenjem. Že prej sem se odločila, da ne grem notri. Ogledala sem si jih že leta nazaj, ko sem Rim obiskala z Osnovno šolo Dobrova. Tudi Marinka in Anica se mi pridružita, Toneta pa zanima ogled. Kupimo kartice in si postrežemo s kavo iz avtomata. Sedimo napol v senc,i napol na soncu. Čudovito vreme je in prav dobro se počutim takole med zelenjem, na kraju, kjer so pokopani kristjani, globoko pod menoj. Jožetovi sestri sta zelo prijetni in umirjeni punci. Marinka je še samska, Anica pa poročena. Zelo toplo je tukaj v Rimu. To sem tudi pričakovala, zato imam večino oblačil s kratkimi rokavi. Premišljujem o tem, kako nam je lepo na tem romanju. Koliko milosti in blagoslovov smo deležni v teh lepih sončnih dneh. Tokrat mi bo Rim res ostal v lepem spominu. Tone s skupino pride iz Katakomb približno čez eno uro. Poiščemo avtobus in se odpeljemo do podzemne, nato pa proti baziliki sv. Pavla izven obzidja, ki je ena od velikih štirih bazilik Rima. Najprej poiščem toaletne prostore, nato pa se pridružim skupini. Pavlova bazilika je mogočna. Fotografiram se pred svetimi vrati. Kot vse bazilike ima tudi ta bogato notranjost. Molim na Pavlovem grobu. Pavlov grob leži pod Baziliko sv. Pavla zunaj obzidja, ki so jo zgradili blizu kraja, kjer so sv. Pavla obglavili. Lansko leto smo praznovali leto apostola Pavla, v spomin na 2000 – letnico njegovega rojstva. Nekaj časa nazaj so našli Pavlov grob z njegovimi ostanki. Papež Benedikt je potrdil, da gre za ostanke, ki segajo v 1. stoletje. Ob baziliki je tudi čudovit križni hodnik s pisanim stebriščem in vrtom. Po ogledu te bazilike se odpravimo še k zadnji – Mariji Snežni. Njeno ime je nastalo po legendi. Rimski patricij Janez in njegova žena nista imela otrok. Sklenila sta, da za dedinjo postavita Gospodovo mater Marijo. V namen sta veliko molila. Iz 4. na 5. avgust ponoči se jima je Marija prikazala v sanjah in jima velela pozidati cerkev na kraju, kjer bo zjutraj ležal sneg. Enake sanje je imel takratni papež Liberij, ki je cerkev vodil od l. 352-366. Zgodaj zjutraj so našli grič Eskvilin sredi poletja pokrit s snegom. Bleščeče beli sneg je simbol Marijine brezmadežne čistosti. In prav na oltar te bazilike je papež Hadrijan II. položil slovanske bogoslužne knjige, ko je sv. Metodu odobril njihovo rabo. Ogledamo si še to zadnjo izmed štirih velikih bazilik. Tukaj je tudi grob sv. Hieronima, ki pa si ga žal zaradi prenove nismo ogledali. Prijetno utrujeni smo se z Jožetom, Milanom, Matejem, Bojanom in še z enim zakonskim parom podali na kosilo v eno izmed restavracij v bližini bazilike. Ob prijetnem kramljanju in gurmanskih užitkih smo si odpočili od rahle utrujenosti ogledov. Popoldan smo imeli prosto za nakupe. S Tonetom sva zavila v rimske ulice ob Vatikanskem obzidju. Kupila sva nekaj drobnih spominčkov in polizala sladoled. Ob šestih zvečer smo imeli mašo v eni izmed kapel zunaj stebrišča. Maševal je namestnik generalnega vikarja Matej Jakopič. Matej pridiga tako, da stopi iz prezbiterija k ljudem. Na koncu smo zapeli Šifrerjevo pesem: Za prijatelje si je treba čas vzet. Po maši smo se odpeljali na večerjo in potem v hotel. Pred nami je bila zadnja noč v Rimu. Jutri bomo potovali proti Assiziju in potem domov. Vse lepo enkrat mine. Smo pa bogatejši za veliko vtisov. Bojim se, da vsega, kar vidimo, sploh ne moremo vsrkati, ker si vse ogledujemo v naglici. Teh nekaj dni je premalo, da bi se lahko bolj poglabljali v detajl. Rim je tako bogat, da ni kotička, kjer se ne bi srečal z izjemno zgodovino. Kar pa v Rimu zagotovo dobiš je vtis mogočnega rimskega imperija.
Sobota, 1. 5. 2010 Moj Assizi
Po zajtrku se napotimo proti Assiziju. Komaj čakam, da pridemo v to čudovito umbrijsko mesto sv. Frančiška. V mislih preletim vse knjige, ki sem jih brala o sv. Frančišku. To je svetnik, ki je navdihoval številne pisce. Zame najlepša je gotovo Božji ubožec, grškega pisatelja Kazantzakisa. Vzdihoval sem ob njej in požirala magične stavke in besede, ki so v svojevrstni govorici opisovale življenje tega velikega svetnika. Dan je sončen in topel, tako kot prejšnji dnevi. Na poti se pripravljamo za mašo, ki bi jo naj imeli v samem Assiziju. Tokrat smo zgodnji, zato se ustavimo že spodaj v cerkvi Santa Maria degli Angeli, kjer je Porcjunkula in Frančiškove relikvije. Skoraj pol ure čakam na stranišče. Zelo na hitro si ogledam mogočno cerkev. V naglici fotografiram Porcjunkulo, čeprav je prepovedano, nato pa odhitim na avtobus. Na stotisoče ljudi prihaja leto za letom v to srednjeveško mestece pod goro Subasio, da bi vsaj malo občutili tisto sonce, ki je obdajalo življenje in delo sv. Frančiška. Zaradi ogleda te cerkve zamudimo mašo v samem Assiziju. Kot nalašč smo padli v hud promet. Povrh vsega so nas poslali na drugo parkirišče, tako da moramo prečkati celo mesto preden pridemo do bazilike sv. Frančiška. Assizi je mesto za dušo. Lične, strnjene srednjeveške hiše s številnimi rožami čudovito zaokrožajo pisano podobo tega mesteca. Hiše so enonadstropne, spodaj so prijetni majhni lokali s spominčki. Ko prispemo do bazilike, ki se v svoji beli barvi razprostira na koncu mesta izvemo, da smo prepozni za mašo. Naši duhovniki se dogovorijo, da bo maša zvečer v Štandrežu, nam pa dajo nekaj odmora za ogled bazilike in mesta. V baziliki se nahaja zgornja in spodnja bazilika. Zgoraj so znamenite Giottove freske, spodaj pa še kripta sv. Frančiška. Frančiškov grob naredi name zelo mogočen vtis. Reka ljudi stoji v vrsti in se po polžje premika do groba. Ni časa, da bi se tam zadržala kaj dlje. Na hitro zmolim, nato pojdem naprej. Stojim pred svojim najdražjim svetnikom in občutkov se ne da popisati. Ostala bi tukaj nekaj časa, v tem prelepem kraju. Ob njem in sv. Klari. Do konca življenja je iz ponižnosti ostal diakon. Blagor Assiziju, da je imelo takšnega svetnika. Patri ves čas na glas prosijo ljudi za tišino. Ljudje pa takšni kot smo, čebljamo med seboj vse mogoče. Po ogledu bazilike greva s Tonetom malo po mestu. Usedeva se na sendvič in kavo. Spotoma kupiva nekaj spominčkov za najine domače. Oba sva dobro razpoložena in zadovoljna. Izpred ploščadi pred Frančiškovo baziliko je prekrasen pogled na umbrijske zelene griče. To so zares lepi kraji. Včasih se stvari zaradi nepredvidenih zapletov zapletejo na boljše. Tako bomo imeli mašo in še Assizi smo si ogledali, čeprav slednje ni bilo v planu. Popoldan nadaljujemo vožnjo proti Sloveniji. Na avtobusu je živahno. Jože izbira žrtve za sodelovanje pri maši, Milan pripoveduje šale. Že vse dni jih stresa in ne vemo, od kje jih jemlje. Majda nam vmes recitira Cankarjevo Kamrico. Zvečer prispemo v Štandrež, kjer imamo mašo. Nagovori nas tudi domači župnik in nam razdeli knjižico z opisom štandrežke župnije. Midva s Tonetom imava zahvale in prošnje. Na koncu se zahvaliva vsem odgovornim za to lepo romanje, ki ga bomo gotovo še dolgo nosili v srcu. Na parkirišču, pred vojašnico Franc Rozman Stane, tam kjer smo pričeli svoje potovanje, se poslovimo v prijateljskem vzdušju in si stisnemo roke.
Potopis napisala Zdenka Sušec
